Zgodovina

Če bi pravljično začeli zgodbo o dvorani ali priljubljeno »hali« Tivoli, bi rekli takole: nekoč je skupina nogometnih navdušencev organizirala nogometni klub in nekoč je družina kupila posestvo z lepim baročnim dvorcem in si pod njim uredila teniško igrišče. In so se srečali, nogometni navdušenci Ilirijani, ki so po prvi vojni iskali nove prostore za delovanje, in Kozlerji, teniški rekreativci in lastniki Cekinovega gradu. Ilirijani so se leta 1919 pogodili s Kozlerji, da so na travniku onstran Celovške ceste ob pivovarni Union uredili nogometno igrišče s tekališčem, tostran Celovške pod Cekinovim gradom pa so razširili Kozlerjev teniški »plac« in poleti tenisirali, pozimi pa drsali ter konec dvajsetih let 20. stoletja drsanje dopolnili s hokejem na ledu. Ker znajo biti ljubljanske zime muhaste, po drugi strani pa zaradi »ogromnega razvoja, ki ga je doživel drsalni šport pri nas, se je pojavila nujna potreba po umetnem drsališču, t.j. ledeni ploskvi, velikosti 60 x 30 m, opremljeni s hladilnimi napravami in stroji, s katerimi jo je možno pripraviti za treninge in tekme tudi pri temperaturah od 8 do 10 stopinj Celzija nad ničlo. Tako drsališče seveda spada predvsem v Ljubljano, saj ta predstavlja naravno središče vseh zimskih športov in bo predstaljala središče FIS - tekem in zimske olimpijade, kadar bo eno ali drugo potekalo pri nas«. Uresničenje izgradnje »in z njo povezanega problema vzdrževanja drsališča … je lahko izvedljivo, če bi s privatno iniciativo sodelovala še pristojna ministrstva, banska uprava in mesto Ljubljana,« so poudarjali Ilirijani v letih tik pred drugo svetovno vojno.

Druga svetovna vojna in okupacija sta njihovo snovanje prekinili. Z osvoboditvijo je nastopil nov čas, ki je vplival na obnavljanje društvenega delovanja in urejanje športne infrastrukture. Tenisači, drsalci in hokejisti Ilirije so pod Cekinovim gradom z novimi imeni (Udarnik, Triglav, Enotnost, Ljubljana) obnavljali svoje športe, a dobili na prostoru današnjega mini golf igrišča tudi nove športne sosede, košarkarje »aškovce« (Akademski športni klub) in za kratko tudi odbojkarje (Akdemski odbojkarski klub). Košarkarji so se prebili v vrh jugoslovanske košarke, medtem ko so hokejisti v novi Jugoslaviji zaostali za Zagrebčani in Beograjčani, doma pa so imeli vse boljšega nasprotnika na Jesenicah. Jeseničani so decembra 1953 odprli umetno drsališče pod Mežaklo in utrdili svojo kvaliteto ter leta 1957 s prvim naslovom državnega prvaka vrnili primat hokeja na ledu v Slovenijo. Podobno so umetno drsališče v začetku leta 1954 odprli tudi v Beogradu in primat Ljubljane bi se lahko povrnil le z dolgo želenim umetnim drsališčem.

Športni park Tivoli

Po drugi svetovni vojni nacionalizirano posestvo Cekinov grad z Ilirijinim teniško-drsalnim kompleksom je bilo po letu 1951 s Tivolijem vključeno med ljubljanske zelene površine. Po mestnem regulacijskem načrtu leta 1951 so bile v sklopu posestva in bivšega velesejma ter dela Tivolija predvidene »ploščine za šport«. Z ustavno reformo in uvedbo komunalnega sistema sredi petdesetih let je bila Ljubljana razdeljena na več občin. Mestni odbor za telesno vzgojo je leta 1955 poudaril, da »bi morali za center mesta zgraditi športna igrišča pod Cekinovim gradom«, ki bi služila tako »šolski mladini za obvezno telovadbo«, kot »vsakemu posamezniku za športno udejstvovanje«. Temu primerno je bil leta 1957 oblikovan projekt Športni park Tivoli s športnimi objekti in otroškim igriščem ob Cekinovem gradu, pod njim in ob drevoredu proti Tivoliju. Avtor projekta je bil arhitekt Marjan Božič, nosilec pa Projekt Ljubljana. Pri načrtovanju projekta so zasledovali načela množičnosti (ali danes rekreacije), vrhunskega športa (ta se je širil z novimi igrami: košarko, odbojko, malim rokometom) in uporabnosti objektov preko vsega leta. Za vrhunski šport je bila na zgornji terasi ob Cekinovem gradu predvidena betonska ploščad za več športov z veliko tribuno, naslonjeno na breg Šišenskega hriba, ki bi se s položitvijo sistema hladilnih cevi pozimi uredila v odprto umetno drsališče.

Dela so stekla leta 1957 in v naslednjem letu je Mestni svet za telesno kulturo zadovoljno poudarjal, da bo tivolski športni park reševal tako perečo problematiko športnih igrišč, namenjenih raznovrstnim športom, kot bo glede na ugodno lokacijo v neposredni bližini centra mesta in z zmogljivostjo tribun za »cca. 7000 gledalcev poleg športnih prireditev služil raznim akademijam, zborovanjem, družabnim prireditvam itd. Doprinesel bo svoj delež k družabnemu življenju našega mesta, tako na vzgojnem, zdravstvenem in turističnem področju«. Glede umetnega drsališča je bilo kar nekaj pomislekov, ali ga obdržati na spodnji terasi ali seliti na drugo lokacijo izven Cekinovega gradu. Še leta 1957 je predsednik Sveta za telesno kulturo Niko Kavčič dejal, da so zaradi novih tehtnih predlogov že vključeni načrt umetnega drsališča prisiljeni odložiti in da ga verjetno na tem mestu sploh ne bodo gradili. Vzporedno je bil preigravan predlog o pokritem drsališču na drugi lokaciji, ki pa je bil stroškovno predrag, saj je bilo treba urejati športno-infrastrukturno problematiko tudi v drugih ljubljanskih občinah. Tako je končno in dokončno konec leta 1959 pretehtala ideja o odprtem umetnem drsališču na zgornji terasi ob Cekinovem gradu. Med pobudniki selitve umetnega drsališča na zgornjo teraso Cekinovega gradu je bil po besedah Žarka Kerševana (1990) hokejski odbornik in pred tem umetnostni drsalec in hokejist Milan Betetto. Umetno drsališče s strojnico in tribuno je bilo dograjeno konec leta 1961, leta 1963 pa je bila dograjena upravna zgradba.

Z zaključkom del je Športni park Tivoli obsegal 140 tisoč kvadratnih metrov površin ter imel dve igrišči za košarko, rokometno, odbojkarsko in nogometno igrišče s štirimi tekaškimi progami, dve kotalkališči, osem teniških igrišč, tri balinišča, sankališče, otroško igrišče in končno tudi umetno drsališče s strojnico ter upravno zgradbo.

Športna infrastruktura v parku se je v naslednjih letih in desetletjih zaokrožila s pokritjem zgornje ploščadi oziroma izgradnjo dvorane (1965), novimi teniškimi igrišči nad kotalkališčem (1967) in mini golfom (1967) ter izgradnjo pokritega bazenskega kompleksa (1975) z več bazeni in skakalnim stolpom, savno in poslovnimi prostori; v enem od njih je bila npr. urejena sodobna diskoteka Čuk. Za upravljanje objektov je ljubljanski mestni svet leta 1962 ustanovil Zavod Stanka Bloudka, poimenovan po leta 1959 umrlem športniku, odborniku, konstruktorju, inovatorju in članu Mednarodnega olimpijskega komiteja.

Dvorana Tivoli

Velika ali največja pridobitev športnega parka je bila izgradnja dvorane in pritikajočih površin ali objektov. Že sama igrišča so bila nov zagon za ljubljanski šport, ki pa bi za trajno in mednarodno afirmacijo potreboval dvorano. Kot se je spominjal Janez Zemljarič ob 35-letnici dvorane Tivoli se je že v času gradnje športnega parka pojavila težnja po večnamenski pokriti športni dvorani, ki je dobila novo vzpodbudo v letih 1963 in 1964 s pridobitvijo organizacije svetovnih prvenstev v namiznem tenisu 1965 (SPENT) in hokeju na ledu 1966. Odločitev glede na gospodarsko stanje in različne težave, npr. v šolstvu (reorganizacija šolskega sistema) in zdravstvu, ni bila lahka, zato pa vizionarska in je dobila širšo družbeno podporo. Investitorski, inženirski in projektantski posli so bili zaupani Zavodu Stanka Bloudka, Ljubljanskemu investicijskemu zavodu in Projektu Ljubljana, finančno pa sta projekt prevzela Republika Slovenija in ljubljanski mestni svet. Temelj dvorane je bilo odprto umetno drsališče oz. betonska ploščad s tribuno, pozneje pa je bilo za potrebe svetovnega prvenstva v hokeju zgrajeno še spodnje odprto drsališče (1966). Po odločitvi za dvorano je Zavod Stanka Bloudka oz. pristojni gradbeni odbor razpisal natečaj z nalogo skonstruirati športno dvorano dolžine 106 m, širine 70 m in višine 10 m (navezovati se je morala na višino sosednjega baročnega Cekinovega dvorca) in predeljenostjo na dva dela z montažno steno. Sprejet je bil elaborat arhitekta Marjana Božiča, ki ga je pripravil skupaj z inženirjem Borisom Vedlinom in inženirjem Grilcem z Inštituta za jeklene konstrukcije v Ljubljani, medtem ko je zapleten sistem prezračevalnih in ogrevalnih naprav oblikoval inženir Žarko Kerševan. Dela so stekla novembra 1963 in časa do SPENT ni bilo veliko, zato je bil zaključek izgradnje konec marca 1965, kot pravi Janez Zemljarič, »svojevrsten rekord«, saj so dela potekala tudi v neugodnih zimskih mesecih, v nekaterih primerih pa so morali gradnjo sproti še razreševati. Marjan Božič je gradnjo zasnoval na pilotih sistema Franki«, ki so bili med seboj povezani z železobetonskimi nosilci. Kot je poudaril aprila 1965 v tedniku Polet, je odločitev za ta sistem pomenila, »da smo izkoristili zimo 1963/64 za gradbeno dejavnost. V čem je bistvo teh pilotov? S posebnimi stroji vrtamo v teren in obenem betoniramo. To delo se odvija v zemeljski notranjosti tudi do 20 m globoko. Vsi piloti so na čvrsti podlagi, zato ni posedkov v temeljih.« Pomisleki o lokaciji so bili tudi zaradi talnih voda, česar se je npr. bal že Bloudek, ki je načrtoval drsališče na drugem mestu, Marjan Božič pa je pomirjal in poudaril, da »s talno vodo ni težav. Prav tako ni problemov z zemeljskimi usadi, ker sistem drenaž dela brezhibno«. 

Končne zunanje ali tlorisne mere objekta so bile 120 m x 80 m, z višino 11 m (na sredini objekta), dvorane pa 108 m x 36 m, z montažno steno, ki je predeljevala dvorano na veliko (ali ledeno) in malo dvorano. Dvorana je bila po dimenzijah ena večjih tovrstnih gradenj v Evropi in je bila zgrajena na osnovi domačega znanja ter domače proizvodnje in storitev, kar ni nepomembno dejstvo v luči najnovejših dogodkov v Sloveniji. O gradnji so se npr. pohvalno izrekli italijanski strokovnjaki, ki so poudarili, da je »hala enostavna, čista konstrukcija«, »grajena iz betona, jekla in aluminija« in »ni spomenik graditelju«. Imela pa je, in jo še ima, »veliko vizualno vrednost: zunaj se zdi človeku majhna, notranjost pa ima fantastične razsežnosti«. Še pred zaključkom del so potekale prve (preizkusne) prireditve, med katerimi je bil odmeven koncert Louisa Armstronga
v začetku leta 1965.

Po izgradnji in otvoritvi 4. aprila 1965 je dvorano Tivoli prevzel v upravljanje Zavod Stanka Bloudka. Direktor zavoda Boris Kristančič je za Polet marca 1965 poudaril, da je bila dvorana v javnosti dobro sprejeta in da »drži celo, da je v jugoslovanskih mestih sprožila celo vrsto pobud za gradnjo podobnih dvoran, za obstoj sodobnega športa pomembnih objektov.« Opozoril je tudi na že predviden pester program prireditev, od športa do glasbe, in poudaril, da bo dvorana »čez dan povsem zasedena za potrebe množične telesne kulture ter vadbo kvalitetnih športnikov, za kar je že zdaj izredno zanimanje«.

Z otvoritvijo je bila dvorana Tivoli, kot je dejal Marjan Božič v Poletu, »nov utrip Ljubljane«. Pogovorno se je dvorana kaj hitro prelevila v »halo«. Vsakodnevno in trajno so jo s treningi in tekmami polnili hokejisti in umetnostni drsalci in drsalke, košarkarji in košarkarice ter rokometašice, občasno pa je gostila tudi druge športnike in športnice. In prišli so derbiji, zimzeleni, »vroči« ... V politično in nacionalno zaostrenih osemdesetih letih Jugoslavije po Titovi smrti, so bili npr. v sezoni 1985/86 hokejisti Olimpije po tekmi proti Crveni zvezdi v nabito polni dvorani zaradi »nacionalističnega« incidenta celo kaznovani z enomesečno prepovedjo igranja tekem v domači tivolski dvorani.

Ob športnih igriščih so si v številnih poslovnih prostorih poleg Olimpijinih klubov pisarne uredile tudi športne zveze in nekatera podjetja, »športna ambulanta« oziroma dispanzer za medicino športa, po osamosvojitvi tudi Olimpijski komite Slovenije, ki pa se je ravno ob »halinem« Abrahamu preselil; in s prihodom OKS je po »halinih« tleh zakorakal predsednik MOK Juan Antonio Samaranch (1993 in 1997). Z rednimi tekmovanji za naslove državnih prvakov s številnimi derbiji in razprodanimi tribunami, drugič pa tudi z na pol zasedenimi ali skoraj praznimi tribunami, s tekmami evropskih in drugih pokalov, je »hala« v svojih petdesetih letih Ljubljano, ljubljanski, slovenski in jugoslovanski šport postavila na mednarodni športni zemljevid. Pa ne le šport, v »hali« so gostovale plesne prireditve, popevka, cirkusi, proslave; ko so gledališčniki MGL (1972) in operetniki (1976) prenavljali svoje prostore, jih je gostila kdo drug kot »hala«; pa tudi politika je s kongresom znala stopiti v »halo«; in da ne govorimo o rocku in koncertih, zanimivo, med koncerti najdemo tudi klasiko in svetovno uveljavljenega pianista Iva Pogorelića (1994). Pa rekreacija v mali ali veliki dvorani, kjer so bile v sedemdesetih in osemdesetih dobro obiskane večerne ure drsanja z »zimskim bifejem«, po drsanju pa je v nedrju »hale« vabila Stopoteka, ob četrtkih npr. z rock večeri Dragana Buliča. Dopoldne pa »kavica« s časopisom v »letnem bifeju« – »hala« je bila enostavno več kot le dvorana.

»Hala« in ŠRC Tivoli oziroma Šport Ljubljana

Z desetletji se je »hala« starala, športni standardi in zahteve pa so narekovali obnove ali/in prenove. Nekaj manjših je bilo že v letih 1979 (postavitev sedežev namesto klopi na vzhodni tribuni) in 1982, večji poseg pa je bil v letu 1990, ko so bile prenovljene garderobe velike dvorane in preurejen službeni vhod, kjer je bila npr. urejena tudi »stena velikih dogodkov«. Leta 1995 je bila po načrtih arhitekta Petra Zupana, ki je snoval tudi nadaljnje prenove, prenovljena mala dvorana. Dobila je nov parket, spremenjen je bil naklon vzhodne tribune in povečana zahodna tribuna, nameščeni so bili novi preklopni sedeži in postavljene izvlečne tribune, prenovljene so bile garderobe in sanitarije, urejeno ogrevanje in klima ter postavljena nova predelna stena med veliko in malo dvorano. Mala dvorana je imela s prenovo kapaciteto 4050 sedežev. Med leti 1999–2003 so preurejali garderobe v veliki dvorani, poleg tega so povečali tribune in namestili nove preklopne sedeže, nabavljena je bila nova hokejska ograja (»banda«) in obnovljena betonska plošča z napeljavo za hlajenje. V upravnem delu dvorane, kjer je bil tudi sedež zavoda, so bili preurejeni pisarniški prostori in urejena nova sejna soba s sosednjim »vipom« z »VIP« ložo nad drsališčem. Z obnovo velike dvorane so bile v njo prenešene košarkarske tekme Olimpije v evropskem klubskem tekmovanju. Košarkarsko igrišče je bilo postavljeno čez ledeno ploščo ter dodani montažni tribuni, s čemer se je povečala kapaciteta dvorane na okrog 6000 gledalcev. Na drugi strani pa je to vplivalo tako na potek vadbe kot tekmovalnega programa umetnostnih drsalcev in hokejistov. Občasne zagate je rešila izgradnja stoženske dvorane (2010) in selitev košarkarjev Olimpije v Stožice. Leta 2011 so bila v luči energetske prenove in energetske varčnosti zamenjana velika steklena okna in prenovljena vzhodna fasada ter prenovljena hladilna in toplotna postaja s sodobnejšim sistemom za pripravo ledu, po katerem bi se toplota, ki izhaja iz hlajenja, uporabila za ogrevanje sanitarne vode – sistem naj bi omogočil 30-odstotne prihranke. V okviru evropskega prvenstva v košarki 2013 je bila predvidena radikalna prenova male dvorane, ki pa ni bila izvedena; opravljena so bila le olepševalna dela v garderobah in spremljajočih objektih.

Kot smo že poudarili, je bila tivolska dvorana po otvoritvi upravno vključena v Zavod Stanka Bloudka. Zavod je upravljal tako dvorano kot preostalo športno infrastrukturo športnega parka Tivoli, ki je bil leta 1975 po načrtih arhitekta Fedje Koširja razširjen z bazenskim kompleksom. Po otvoritvi bazena in upravni vključitvi v zavod je bil Zavod Stanka Bloudka istega leta preimenovan v zavod Športno-rekreativni center (ŠRC) Tivoli. Sedež ŠRC je bil vseskozi v upravnem delu tivolske dvorane, Stanko Bloudek pa je po pobudi Leopolda Kreseta, predsednika Hokejske zveze Jugoslavije, dobil doprsno obeležje ob vznožju izvozne klančine dvorane proti Celovški cesti, a so ga »zbiralci« brona po osamosvojitvi odnesli v noč. Nov doprsni kip Bloudka, delo akademskega kiparja Mirsada Begića, je bil po različnih pobudah in ob koordinaciji OKS postavljen v avli službenega vhoda dvorane (2011). 

Leta 1993 se je ŠRC Tivoli reorganiziral v javni (mestni) zavod, v začetku leta 2008 pa je ŠRC Tivoli skladno z občinsko politiko centralizacije prevzel v upravljanje ljubljansko športno infrastrukturo (športne parke Tivoli – vključno z drsališčem v Zalogu, Kodeljevo in »železničarsko« Ljubljano ter športne objekte ali centre za Bežigradom, v Šiški, na Viču in Rudniku). Mestna oblast je medtem v devetdesetih letih snovala izgradnjo nove večnamenske univerzitetne športne dvorane in nogometnega stadiona v Stožicah. Lokacije v Stožicah ali pa v tem delu Ljubljane so bile preigravane že kmalu po drugi svetovni vojni. Po že navedenem mestnem regulacijskem načrtu leta 1951 je bila za šport predvidena »velika ploskev ob Savi, kjer bi se zgradili hipodrom, avtodrom, pristanišče za kajakaše, stadioni, razna tenisišča in prostor za najrazličnejše igre«. Podobno so v predlogu dolgoročnega plana občin in mesta Ljubljane za obdobje 1986–2000 predvideli v občini Bežigrad »centralni športni stadion (na desnem bregu Save v gramoznici)«. Ponovno so se Stožice z večnamensko dvorano in stadionom aktualizirale v devetdesetih letih, ko so košarkarji Olimpije beležili dobre nastope v evropskem tekmovanju in se celo uvrstili na zaključni turnir, slovenska nogometna reprezenetanca pa se je uvrstila na evropsko prvenstvo. Končno so po vseh prelaganjih in zapletih dela v Stožicah stekla in po izgradnji (2010) je stoženski športni center z dvorano in stadionom upravno prevzel ŠRC Tivoli, ki se je leta 2011 preimenoval v Javni zavod Šport Ljubljana, s sedežem v tradicije, dediščine in spominov polni tivolski dvorani, »hali« Tivoli.

Vir: Knjiga "Hala Tivoli - 50 let", Tomaž Pavlin

E-novice

Bodite prvi seznanjeni z vsemi novostmi in dogodki Javnega zavoda Šport Ljubjana

Naša spletna stran uporablja piškotke, ki se naložijo na vaš računalnik. Ali se za boljše delovanje strani strinjate z njihovo uporabo?

Več o uporabi piškotkov

Uporaba piškotkov na naši spletni strani

Pravna podlaga

Podlaga za obvestilo je spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list št. 109/2012; v nadaljevanju ZEKom-1), ki je začel veljati v začetku leta 2013. Prinesel je nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni napravi uporabnika.

Kaj so piškotki?

Piškotki so majhne datoteke, pomembne za delovanje spletnih strani, največkrat z namenom, da je uporabnikova izkušnja boljša.

Piškotek običajno vsebuje zaporedje črk in številk, ki se naloži na uporabnikov računalnik, ko ta obišče določeno spletno stran. Ob vsakem ponovnem obisku bo spletna stran pridobila podatek o naloženem piškotku in uporabnika prepoznala.

Poleg funkcije izboljšanja uporabniške izkušnje je njihov namen različen. Piškotki se lahko uporabljajo tudi za analizo vedenja ali prepoznavanje uporabnikov. Zato ločimo različne vrste piškotkov.

Vrste piškotkov, ki jih uporabljamo na tej spletni strani

Piškotki, ki jih uporabljamo na tej strani sledijo smernicam:

1. Nujno potrebni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo uporabo nujno potrebnih komponent za pravilno delovanje spletne strani. Brez teh piškotov servisi, ki jih želite uporabljati na tej spletni strani, ne bi delovali pravilno (npr. prijava, nakupni proces, ...).

2. Izkustveni piškotki

Tovrstni piškotki zbirajo podatke, kako se uporabniki vedejo na spletni strani z namenom izboljšanja izkustvene komponente spletne strani (npr. katere dele spletne strani obiskujejo najpogosteje). Ti piškotki ne zbirajo informacij, preko katerih bi lahko identificirali uporabnika.

3. Funkcionalni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo spletni strani, da si zapomni nekatere vaše nastavitve in izbire (npr. uporabniško ime, jezik, regijo) in zagotavlja napredne, personalizirane funkcije. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim akcijam na spletni strani.

4. Oglasni ali ciljani piškotki

Tovrstne piškotke najpogosteje uporabljajo oglaševalska in družabna omrežja (tretje strani) z namenom, da vam prikažejo bolj ciljane oglase, omejujejo ponavljanje oglasov ali merijo učinkovitost oglaševalskih akcij. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim akcijam na spletu.

Nadzor piškotkov

Za uporabo piškotkov se odločate sami. Piškotke lahko vedno odstranite in s tem odstranite vašo prepoznavnost na spletu. Prav tako večino brskalnikov lahko nastavite tako, da piškotkov ne shranjujejo.

Za informacije o možnostih posameznih brskalnikov predlagamo, da si ogledate nastavitve.

Upravljalec piškotkov

Šport Ljubljana